Tokrat me je pot zanesla v Francijo, sicer le v prenesenem pomenu besede. Nekdo izmed bralcev mi je za spremembo zaupal 198 konjsko različico Clia prejšnje generacije, ki so ga izpopolnili pri športnem oddelku Renault Sport. Pri Cliu RS se vidi, da tile fantje obvladajo in znajo delati dirkalne avtomobile.
V prostem času večkrat slišim o zmogljivostih nabritega Clia, mene pa nikoli ni ravno impresioniral. To je bilo najbrž zaradi tega, ker z njim še nisem imel bližnjega srečanja. No, tokrat se je to spremenilo in mi kaj hitro zmešal glavo. Pa to ni bilo zaradi vrtoglave vožnje.
Clio RS se zanaša na svoj dvolitrski bencinski motor, ki brez pomoči turbine razvije 145 kW oziroma 198 atmosferskih konj. To seveda ni njegova edina lastnost, ki ga naredi tako zaželjenega in posebnega. Opremljen je tudi z izjemno trdim podvozjem. Tukaj ne govorim o običajni trdoti normalnega športnega vozila. Gre še za stopnjo višje. Kako je šele pri pravih dirkalnikih?
Testni Clio ima standardno RS opremo, na katero med vožnjo kaj hitro pozabiš. Zunanjost se od navadnega Clia razlikuje po malce optično širšem sprednjem in zadnjem delu. Med njima še najbolj izstopa zadnji del, ki se bohoti z difuzorjem in strešnim spojlerjem. Izpušni cevi sta sicer kar dobro skriti na vsak strani difuzorja, ki pa še vedno poskrbita za pravo doživetje pri visokih obratih. Obut je v 17 colske črne superge, ki še dodatno potrdijo njegovo športnost.
Na sprednjem delu pod zunanjimi ogledali opazimo tudi "škrge", ki tokrat nimajo le vizualne vloge ampak realno poskrbijo za hlajenje Brembovih zavor. Ja, že serijsko ima zavorni sistem podjetja Brembo. Pri nočni vožnji ti družbo delajo tudi ksenonsko zasenčeni žarometi. Vse za športni videz.
Notranjost je tipično športna, brez odvečnih komand in dodatkov. Vseeno je bogata, da se le ne bi narobe razumeli. Presenetili sta me izredno kratki ročici za preklapljanje žarometov in brisalcev. Takoj zraven ročice za brisalce so skrbno namestili tudi "bližnjico" za nastavitve radia, ki nikakor ne moti samega poteka vožnje. Kdo pa sicer potrebuje radio pri takem zvoku motorja?
Seveda ima tudi tempomat, katerega vklopiš s pritiskom na gumb, ki se nahaja pri stikalih za nastavitev osvetlitve števca, omejevalnika hitrosti ter vklop/izklop ESP-ja. Mogoče je le ta malce preveč skrit, vseeno pa z nadaljnjimi nastavitvami glede hitrosti upravljaš na volanu. Clio RS poleg vseh dodatnih elementov ni prikrajšan glede avtomatske klimatske naprave.
Testni Clio ima standardno RS opremo, na katero med vožnjo kaj hitro pozabiš. Zunanjost se od navadnega Clia razlikuje po malce optično širšem sprednjem in zadnjem delu. Med njima še najbolj izstopa zadnji del, ki se bohoti z difuzorjem in strešnim spojlerjem. Izpušni cevi sta sicer kar dobro skriti na vsak strani difuzorja, ki pa še vedno poskrbita za pravo doživetje pri visokih obratih. Obut je v 17 colske črne superge, ki še dodatno potrdijo njegovo športnost.
Na sprednjem delu pod zunanjimi ogledali opazimo tudi "škrge", ki tokrat nimajo le vizualne vloge ampak realno poskrbijo za hlajenje Brembovih zavor. Ja, že serijsko ima zavorni sistem podjetja Brembo. Pri nočni vožnji ti družbo delajo tudi ksenonsko zasenčeni žarometi. Vse za športni videz.
Notranjost je tipično športna, brez odvečnih komand in dodatkov. Vseeno je bogata, da se le ne bi narobe razumeli. Presenetili sta me izredno kratki ročici za preklapljanje žarometov in brisalcev. Takoj zraven ročice za brisalce so skrbno namestili tudi "bližnjico" za nastavitve radia, ki nikakor ne moti samega poteka vožnje. Kdo pa sicer potrebuje radio pri takem zvoku motorja?
Seveda ima tudi tempomat, katerega vklopiš s pritiskom na gumb, ki se nahaja pri stikalih za nastavitev osvetlitve števca, omejevalnika hitrosti ter vklop/izklop ESP-ja. Mogoče je le ta malce preveč skrit, vseeno pa z nadaljnjimi nastavitvami glede hitrosti upravljaš na volanu. Clio RS poleg vseh dodatnih elementov ni prikrajšan glede avtomatske klimatske naprave.
Za dober oprijem na zavitih cestah poskrbijo školjkasti sedeži, glede zadnjih pa lahko rečem, da je isto kot pri vsakem trivratnem vozilu. Avto je tako bolj namenjen užitkom v dvoje, ker na zadnjih sedežih ni ravno razkošno. Seveda to ni tipično družinsko vozilo ali bolje rečeno, kot drugo vozilo pri hiši.
Vožnja z njim je resnično posebna, ker te pripelje prav na rob dirkaških užitkov. Vse to si prisluži s svojo močjo, popolno lego in brutalnim zvokom motorja. Če želiš, da pokaže kremplje, to naredi bolj proti območju 7000 obratov. Glasen pa je na žalost tudi na avtocestah, kjer v šesti prestavi gruli že pri 120 km/h. Clio RS ni najboljša izbira za takšne relacije, je pa popolna izbira za naše kraje in ceste. Tudi poraba je bila glede na njegove zmogljivosti in naše zahteve precej normalna in sicer 10,5 l/100 km. Če je komu to preveč, naj se hitro odloči za nakup varčnega dizla.
Tak avto potrebuje posebno pozornost, in resnično ni primeren za vsakogar. Že slaba ura vožnje ti lahko požene lepo porcijo adrenalina in pri tem moraš vseeno ohraniti trezno glavo. Clio RS ima res neverjetne vozne sposobnosti in ti v momentu pričara nasmeh na usta. To se sicer pri meni zgodi skoraj pri vsakem testnem vozilu, vseeno pa že dolgo časa nisem doživel tega, kar mi je ponudil tale mali dirkač. Lahko bi celo rekel, da gre za pravega cestnega dirkača. Vseeno pa bom še naprej iskal kandidate.
Na koncu bi se le zahvalil za to priložnost, saj bom od zdaj naprej drugače gledal na RS svet. Kljub temu, da gre za starejši model Clia, ti ponudi vse kar nekateri šele pridobivajo. Komaj čakam, da se spet zapeljem z njim.
Avtor: Primož Makuc
Fotografija: Damjan Makuc
Več fotografij na Facebook strani Cestni dirkač
0 comments:
Post a Comment