Ko
sem začel s pisanjem bloga, si nisem mislil, da bom kdaj vozil Ferrarija, kaj
šele Porschejevega starodobnika. Vožnja Porscheja 911 Carrera je bila najbolj
napeta izkušnja do zdaj. Mlajše generacije smo se preveč razvadile na sodobne
avtomobile, ki imajo servo volan in drugo elektroniko, ki ti pomaga pri sami
vožnji. Starodobniki ti pokažeje tiste prvinske občutke vožnje, na katero so
bili navajeni naši starši in stari starši.
Ko
je iz tovarne zapeljal ta rdečko se je pisalo leto 1984. V tem letu je Porsche
predstavil Carrero 3.2 oziorma 911 Carrera. Številka 3.2 stoji za prostornino
motorja, kjer razvije 230KM. Porsche se je v tistem času prilagodil Ameriki,
saj je polovica Porschejev odšla prav tja. Ker so imeli v ZDA stroge standarde
glede trkov pri majhni hitrosti, so morali biti sprednji odbijači odporni na
poškodbe pri trku s hitrostjo 5 mph (8 km/h) in zadnji pri hitrosti 2 mph.
Odbijači so bili narejeni iz aluminija, kjer je vidna povezava s harmoniko, ki
absorbira trk. Ta standard so potem uporabili tudi na evropskih modelih.
Američani pa so bili zaradi predpisov o emisijah prikrajšani za model Turbo s
prostornino 3.3. Prav zaradi tega je bil Turbo look (izgled) izjemno zaželjen
med Američani, kjer je bil zadnji del 911 širši.
Pri
“testnem” Porscheju vidimo tudi zadnji usmerjevalnik zraka, ki je imel pri
pravi izvedbi 911 Carrere Turbo večjo vlogo kot pri tem. Brez tega zgleda
Porsche precej bolj pust in umirjen. Ste se kdaj vprašali od kje ime Carrera?
Carrera Panamericana je športni dogodek v Mehiki, po domače dirka, na kateri je
Porsche zmagal petkrat zaporedoma in tako so določene modele poimenovali
Carrera.
Nekateri
pravijo, da je Porsche le sploščen Volkswagnov hrošč. Težko se strinjam s tem,
ker je Porsche pomemben del zgodovine. Že res, da so žarometi podobni Beetlovim
pa vendar Porsche 911 izraža nekaj kar Beetle ne bo nikoli imel. Hrošč je
popolnoma zdolgočasen, medtem ko je Porsche pravo nasprotje. Izraža športnost,
dinamičnost in zagotavlja adrenalinske občutke. Porsche 911 je avto, ki je
najdlje obdržal enako obliko in hvala, da je temu tako.
Mogoče
me je bolj kot zunanjost fascinirala notranjost. V starodobniku najdeš vse, kar
v takšnem avtomobilu potrebuješ. Gumb za vklop/izklop luči je nekaj
posebnega in enostavnega. Meglenke so za ta model serijska oprema, isto velja
za električen pomik stekel (ja že v tistem času so poznali tako
“tehnologijo”). Nekaj težav mi je
povzročal le menjalnik, ki sem ga proti koncu vožnje že osvojil. Kdor pa se
spozna na Porscheje bo opazil, da ima vgrajen volan podjetja MOMO.
Ko
sem se zjutraj zbudil, sem že odšteval ure, minute, sekunde do prvega snidenja s
Porschejem. Ves čas sem premleval kakšen je občutek, ko ti v avtomobilu ne
pomaga nobena elektronika in servo volan.
No pa smo tam, še nastavitev sedeža in pognal sem 6 cilinderski boxer motor, ki je
najprej zarohnel, nato pa umirjeno drdral. Prva naloga je bila vzvratna vožnja
in premikanje presneto trdega volana. Tudi sklopka ni bila ravno prijazna. Vse
to pa se izniči, ko pride do optimalne hitrosti in te čaka samo še užitek. Vseeno
pazljiva vožnja ni bila odveč, saj sem prvič vozil nekaj tako posebnega. Velik
navor pride do izraza že v ovinkih za 180 stopinj, kjer mu tretja prestava ni
tuja. Vsako pospeševanje je naravnost vrhunsko in dih jemajoč zvok motorja, ki
se nahaja dobesedno za hrbtom. Kako ti gredo kocine pokonci šele pri Porsche
911 Carreri Turbo? Pogon na zadnji par koles (ki so občutno šišra od prednjih),
je lahko na mokri podlagi nevarnost ali pa užitek. Odvisno od mentalitete
voznika. Potem pa je tu še poraba, ki si jo lahko Porsche šteje v čast. Giblje
se med 8 in 11 l/100km. Pohvalno kajne? Tehnika izpred 30 let, ki se lahko še
danes kosa z nekaterimi znamkami.
Najbrž
boste rekli da sem kot dolgočasna lajna, ko bom rekel, da je avto naravnost
fantastičen, ampak to je gola resnica. Starodobni Porsche je avto, ki izraža
veselje do vožnje. Najbrž ni primeren za mestne ulice, je pa toliko večji
užitek, ko greš na daljši izlet v sončnem vremenu in veš, da se voziš z delčkom
mozaika zgodovine. Porsche ne sme ostati pozabljen.
Avtor: Primož Makuc
Več fotografij na Facebook stran Cestni dirkač.
Fotografija: Damjan Makuc
0 comments:
Post a Comment