Predstavitev novega Ford Focusa

Končno! Tudi naju je doletela prijetna priložnost predstavitve novega Focusa. Mogoče lahko vse skupaj navežem še na prejšnji večer, ko me je misel na srečanje s Focusom prikrajšala za par ur spanja, saj gre za legendo, ki se ponaša z naslovom najbolje prodajanega modela na svetu v letih 2012 in 2013. Vse to je bilo danes poplačano z vrhunskim sprejemom in predstavitvijo tega lepotca. Glede na to, da smo mladi precej zagnani (vsaj nekateri), sva bila z Andražem tam že predčasno. Tako sva se vseh novosti naužila v popolnem miru, po slastnem zajtrku pa sva se odpravila na tisto bistveno spoznavanje s Focusom.

Kljub pregovarjanju o željenem testnem modelu sva zadela kar loterijo. Pričakal naju je bogato opremljen Titanium (eden redkih z bi-ksenonskimi žarometi). To je bil tudi začetek moje prve Fordove izkušnje. Na prvih nekaj kilometrih je šlo še za spoznavanje in pregled ključnih elementov novega Focusa. Povsem me je presenetilo delovanje novega multimedijskega sistema SYNC 2, ki vozniku in ostalim potnikom omogoča upravljanje ključnih sistemov vozila s preprostimi glasovnimi "ukazi". V bolj humorističnem načinu bi lahko celo rekli, da gre za navideznega potnika, ki ti pomaga pri upravljanju s klimatsko napravo, navigacijo, radiem, mobilnim telefonom in ostalimi pripomočki. Zanimivo je, kako ti lahko napredna tehnologija olajša vožnjo in poveča samo koncentracijo.

Prijetni in očem prijazni so tudi merilniki hitrosti in ostali elementi. Med njimi se najde zaslon, na katerem se poleg ostalih podatkov o vozilu, od porabe, hitrosti, tempomata, nahaja tudi sistem za prepoznavanje prometnih znakov. No ja, sam sistem je nameščen malce višje, v zgornjem delu vetrobranskega stekla, omejitve ti res prikazuje v zaslonu. Tako si lahko s pomočjo navigacije pomaga tudi v mestih.

V primerjavi s prejšnjim Focusom so spremenili in izboljšali celotno armaturno ploščo in volanski obroč, na katerega se (še) nisem privadil. Mogoče se s kakšnim daljšim testom to še spremeni. Izredno všeč mi je bil neoviran pogled v vzvratno ogledalo, ki je resnično dovolj veliko za opazovanje dogajanja za vozilom. Za tiste malce manj vešče pa je tu tudi parkirna kamera. Prvič sva se na testu srečala tudi z dih jemajočim avtomatskim pravokotnim (in bočnim) parkiranjem. Zanimivo je, kako avtomatika s pomočjo parkirnih senzorjev poskrbi za pravilno parkiranje.

Seveda so se pri prenovi dotaknili tudi zunanjosti, kjer so sprednji del oblikovali precej bolj drzno. Največja razlika je zagotovo vidna pri ksenonskih žarometih in oglatih meglenkah. Izredno zanimiv je sam sistem delovanja ksenonskih žarometov, ki poleg osvetlitve zavoja poskrbi še za druge pomembne vidike vožnje. Pri vožnji na avtocesti se snop žarometa avtomatsko podaljša in zoža na vozni pas, kjer se nahajaš. Ravno obratna situacija pa nastane v naseljih, kjer se snop skrajša in tako osvetli širše območje pred vozilom. To je izredno uporabno predvsem v slabšem vremenu, kjer je vidljivost precej slabša. Poleg tega za večjo varnost poskrbi še sistem za preprečevanje naleta pri hitrosti do 30 km/h. V takem primeru prometne konice ne bodo več toliko utrujajoče, za avtocestne zamaške in udobno vožnjo pa na pomoč priskoči še radarski tempomat, ki uravnava razdaljo pred vozilom in po potrebi tudi sam prilagodi hitrost.

Z novim Focusom sva v vožnji resnično uživala ter spoznala, da 1.0 litrski EcoBoost motor s 125 KM ni prav nič podhranjen in je povsem primeren za veliko večino potrošnikov. Govorim namreč o agregatu, ki je že trikrat osvojil laskavi naslov mednarodni motor leta. Poleg tega nam Ford predstavlja še novi 1,5 litrski EcoBoost bencinski motor (150 ali 182 KM), ki ima v primerjavi s predhodnikom (1,6 litrski EcoBoost) za sedem odstotokov manjšo porabo goriva. Focus je bil premireno predstavljen tudi z 1,5 litrskim dizelskim motorjem, ki v različicah s 95 ali 125 KM razvije večjo moč, navor in odzivnost. Za tiste, ki ljubijo avtomatiko, pa je tukaj še 2,0 litrski dizelski motor s Powershift avtomatskim menjalnikom.

Med samo vožnjo ti je težko dolgčas, saj je avto poleg sistema SYNC 2 že sam po sebi izredno zabaven. Pri predstavitvi me je presenetil dinamični sistem stabilnosti (ETS), ki preračunava obnašanje vozila in voznika ter tako avtomatsko predvideva zdrs. Voznika oceni glede na njegov slog vožnje in to upošteva pri končnem izračunu. Gre za resnično pametnega jeklenega konjička. Resnično upam, da bo naslednje srečanje s Focusom daljše, kjer bi mu tako lahko namenili več časa, on pa meni razvajanja.

Težko bi si zaželel lepši konec delovnega tedna. Zahvaljujemo se podjetju Summit Motors, Ford Slovenija in izredno prijaznemu osebju hotela Nox. Vsi skupaj so tako poskrbeli za odličen ambient in prijetno vzdušje. Fordastičen zaključek predstavitve!

Avtor: Primož Makuc

Fotografija: Andraž Martinšek

Več fotografij na Facebook strani Cestni dirkač

Preberite več

Mitsubishi Lancer IX in posadka Novak/Čar

Kako sploh začeti zgodbo o nečem nenavadnem in ekstremnem? Kako opisati občutke, ki jih povprečna oseba doživi enkrat v življenju? Kako umiriš adrenalin in željo po hitrosti v rally avtomobilu? Seveda je najlažje, če tako zverino prepustiš profesionalnemu vozniku, ki ga ta svet navdušuje že od malih nog.

Za rally pravijo, da je droga, ki te zasvoji in nikoli ne popusti. Ravno zaradi tega smo želeli ta svet malce bolje spoznati, predstavila pa sta nam ga Aljoša Novak (voznik) in Matej Čar (sovoznik), ki skupaj osvajata hitrostne preizkušnje že od leta 2010. V skupni svet bencinskih hlapov sta takrat zapeljala s Ford Fiesto ST, danes pa sta že na sedežih igrače za vsakega moškega, Mitsubishi Lancerja devete generacije.

Aljoša je v ta svet aktivno vstopil leta 2010, najprej v sklopu treh dirk paralelnega relikrosa (PRK) in nato prvi rally v Istri. Pred tem pa je tako kot vsi ostali ob progi navijal za svoje favorite. Malce drugačno zgodbo pa ima Matej, ki so ga hlapi obnoreli že leta 2001, takrat še kot voznika Zastave Yugo. Z legendo je pot nadaljeval še dve leti, potem pa ga je leta 2004 prodal in se leta 2005 vsedel na sovozniški sedež Citroen Xsare, kjer je pri premagovanju hitrostnih preizkušenj pomagal Mitji Prezelj (prejšnja leta njegov sovoznik). S Xsaro sta nadaljevala še celotno sezono 2006, leta 2007 pa so že pripravili Ford Fiesto ST. Isto Fiesto je leta 2009 odkupilo podjetje IK Sport, kjer sta z Aljošo začela svoj osvajalski pohod.

Vse pa le ni tako enostavno, kot se nam ostalim zdi na prvi pogled. V to strast je potrebno vložiti veliko časa, denarja, truda in razumevanja. Za tiste prave dirkaške podvige pa sta potrebni tudi fizična in psihološka pripravljenost. Kot pri vsakem drugem športu, brez tega na tako visoki ravni ne gre. Za slovensko državno prvenstvo sta tako v sezoni prikrajšana za proste vikende, poleg tega pa si morata občasno priskrbeti tudi kakšen dan dopusta. Za kakšne večje projekte je že potrebno več načrtovanja in priprave. Seveda brez pomoči ekipe takih rezultatov najbrž ne bi dosegala. Ob pomoči mehanikov, vodje projekta in prijateljev z večjo zagnanostjo napadata sam slovenski vrh in potrjujeta njune izjemne sposobnosti.

V tem času sta si tako privozila že kar nekaj lepih rezultatov. V letu 2012 sta s hitro in varno vožnjo prišla do naslova podprvaka v pokalu Mitropa, lansko leto pa sta si na domačem terenu na idrijskem rallyu priborila 3. mesto v generalni razvrstitvi. Letos so jima stopničke ušle na račun prebite pnevmatike. Vseeno pa sta postavila najboljši čas na kar dveh hitrostnih preizkušnjah.

Aljoša je v mladinski kategoriji prejel še nekaj lepih nazivov. V letu 2011 in 2012 si je privozil naslov mladinskega prvaka, v pokalu Mitropa leta 2012 pa še dodatni naslov mladinskega prvaka. Seveda mu to ni bilo dovolj in zato je 2013/2014 zbirko naslovov dopolnil še z mladinskim prvakom v italijanskem pokalu Raceday na makadamu.

Tudi Matej v svoji zbirki skriva kar nekaj lepih dosežkov. Leta 2006 je na državnem prvenstvu dosegel tretje mesto v razredu N3, leta 2007 nastop na dirki za ERC v Zagrebu in tam osvojeno tretje mesto (N3) ter nastop na dirki WRC v Nemčiji s Fiesto ST. Tam je osvojil drugo mesto v pokalu Fiesta. Seveda pa se je poleg vsega tega v omari nabralo še nekaj drugih pokalov in medalj.

Glede na to, da sta prevozila lepo število kilometrov s Fiesto, Fabio in Lancerjem, pravita, da je vsak avto nekaj posebnega. Vsekakor ne bosta pozabila Fabie, kjer sta se v Latviji udeležila ERC dirke na snegu ter številnih makadamskih dirk po Italiji. To je povsem druga dimenzija, kjer dirkač uživa in testira svoje meje. Aljoša dodaja, da mu je trenutno v največje veselje sedeti za volanom tega Lancerja, kjer štirikolesni pogon res naredi svoje in sta se z njim resnično dobro ujela.

Kaj pa lahko rečemo o tej dirkalni "Micki", ki je resnično prava paša za oči? Avto je prava mešanica vsega možnega, vse pa je v skladu s homologacijo. Že v prvih sekundah srečanja se je naši ekipi zasvetilo v očeh. Kljub temu, da smo pričakovali rohneč zvok motorja in bobnenje v garaži, nas je Mitsubishi vseeno prijetno presenetil. Za Aljošo in Mateja je to skoraj nekaj vsakdanjega, za nas pa je kot praznovanje novega leta. Marsikdo ne bi imel nič proti, če bi ga vsako jutro prebudil zvok 300 konjske zverine. Sprva smo naredili nekaj voženj za potrebe fotografiranja, potem pa smo zavili na lokalno makadamsko cesto. Tam je Lancer devete generacije pokazal tiste prave barve, saj je bil še vedno v makadamski preobleki. Šestega in sedmega decembra se je z ostalo konkurenco preganjal na 16. Prealpi Master Showu.

Med vožnjo mi je Aljoša razložil še nekaj tistih najbolj glavnih funkcij, ki jih ima ta vražji dirkač. Najbolj zanimiv je bil definitvno ALS (Anti-lag system), ki v precej poenostavljeni verziji pomeni to, da zmanjša zaostanek delovanja turbine pri dirkalnih vozilih. Ta sistem omogoča, da sta mešanica zraka in bencina v izpušnem kanalu za motorjem in pred turbino. To sproži proces zgorevanja, kar omogoči delovanje turbine tudi ko motor ne dovaja dovolj izpušnega plina. To pomeni, da delovanje motorja ne pade pod 3.600 obratov/minuto in tako avto ostane poskočen. Pod to mejo je Lancer precej tog in brez življenja. Tako se tudi pri zaviranju ohrani število obratov in je pri izhodu iz ovinka prava raketa. Ključni element, ki pripomore k večnemu veselju je zagotovo diferencial, ki ima prednastavitve za asfaltne, makadamske in zasnežene površine. Poleg treh glavnih nastavitev ti omogoča še dodatne nastavitve v elektroniki diferenciala. 

Naslednji zanimiv element je zagotovo Dog Box menjalnik, ki omogoči prestavljanje brez sklopke. Aljoša jo na željo lastnika vseeno uporablja. Težko vam opišem, kako je vse to švigalo kot bi trenil. Za testni poligon smo si izbrali krajšo ovinkasto cesto, kjer se je Aljoša resnično izkazal. Vhod in izhod iz ovinka sta bila popolna, prav tako tudi obvladovanje avtomobila, ki je na makadamski podlagi resnično igrivo. Štirikolesni pogon res naredi svoje in poskrbi za obilico adrenalina in veselja. Najbrž si marsikdo misli, da lahko ponudi "isti" nivo veselja in se včasih pokaže prijateljem. Ne smemo pa pozabiti, da ni vsak hiter voznik tudi dober voznik. To ne velja le za navadne zemljane, ampak tudi v svetu dirkačev.

Kje pa sploh začneš pri dirkalniku in na kaj vse moraš biti pozoren? Prva in tista najbolj pomembna stvar je zagotovo podvozje, nato pa se lahko pomikamo naprej proti menjalniku, zavoram in šele na koncu motorju. No ja, seveda sama varnost prekaša vse našteto. V to sodi varnostna oprema, od varnostne kletke, varnostnih pasov, sedežev, gasilnega sistema celotnega vozila do gasilnega aparata pri sovozniku.

Podvozje "Micke" je znamke Rieger, ki ima tri nastavitve (high speed, low speed in rebound). S tem se nastavlja "program" oz. klike amortizerja. Pri tem ločimo tudi krajše asfaltne in daljše makadamske. Pri različnih podlagah je potrebno upoštevati še samo trdoto vzmeti, merjeno v kilogramih. Naslednja stopnja so zavore, ki se prav tako razlikujejo za asfaltno in makadamsko podlago. Na fotografiji opazite, da je Lancer obut v 15 colske pnevmatike in so tako zaradi lažje namestitve manjše tudi zavore. Uporabljajo se plavajoči diski z aluminijastim centrom oziroma sredino, pri zavornih ploščicah pa je tako ali tako malo morje proizvajalcev.

Aljoša in Matej vozita na Pirellijevih pnevmatikah, saj je njihov zastopnik IK Sport. Za asfaltno podlago se tako uporabljajo štiri trdote: RK5 - trda, RK7 - srednja, RK9 - mehka in RKW7 - dežna. Pri makadamski podlagi pa so spet drugačne oznake, od K2 pa vse do K8. Oznaka K2 stoji za najbolj trdo, K8 pa za mehko. Seveda se poleg tega uporabljajo še druge oznake N (pnevmatika za vlažen ali moker asfalt), RE (vmesna pnevmatika za vlažen ali moker asfalt),  XR (pnevmatika za suh ali vlažen asfalt), KM (asimetrična pnevmatika za površine s slabšim oprijemom) in ostale.

Motor Lancerja devete generacije je serijski in pri njem ni bilo večjega igranja. Zamenjani so bili le nekateri deli s kvalitetnejšimi, lažjimi in vzdržljivejšimi materiali. Poleg tega je spremenjena tudi motorna elektronika, ki omogoča tri nastavitve za različne tipe goriv. Za piko na i pa ima nameščen še dirkalni izpušni sistem s katalizatorjem.

Aljoša in Matej sta resnično poskrbela za nepozaben dan. Ne poznam dirkača, ki ne bi užival v svojem delu. Zanimivo je bilo poslušati njune pripovedi o vseh izkušnjah in prigodah. Kljub temu, da se na dirkah stopnja adrenalina bliskovito poviša, morata oba ohraniti trezno glavo in mirno kri.

Na hitrostnih preizkušnjah ni časa za sprostitev, saj je odločilna vsaka sekunda, dobro in varno izpeljan ovinek. Voznik in sovoznik delujeta kot eno. Nihče od njiju nima bolj ali manj pomembne vloge. Na dirkah sta si enakovredna in to je tisto, kar šteje. Aljoša spada med tiste bolj energične in mu zato vloga voznika še kako pristoji, Matej pa mora med in po dirki poskrbeti za umirjenost. Če pride kdaj do kakšne napake, se o tem pomenita po koncu hitrostne preizkušnje. Pomembna je odkrita komunikacija, saj tukaj ni prostora za kakšne zamere. Na celotnem rallyu je vse tempirano in poteka po določeni časovnici. Vsaka zamuda se lahko kaznuje s pribitkom ali denarno kaznijo. Drug drugemu zaupata svoje življenje in presegata svoje cilje. Za novo sezono so cilji visoki, seveda pa so z njuno zagnanostjo vsekakor dosegljivi.

Naša ekipa jima tudi v novi sezoni želi uspešno in varno vožnjo, potihem pa upamo še na kakšno srečanje z Micko, bodisi serijsko ali dirkalno.

Avtor: Primož Makuc

Fotografija: Damjan Makuc in Nejc Lampret

Več fotografij na Facebook strani Cestni dirkač

Preberite več