Mazda 3 Revolution Top

Ali se lahko v tako kratkem času navežeš na avto? Ja, z novo Mazdo 3 je to precej enostavno. Zoom - zoom.

BMW 116d Sport

Vse poti vodijo v pravi BMW svet. Ko bi le bil ta svet par tisočakov cenejši

Golf 7 GTD

Izjemna izkušnja z izjemnim avtom. Je izjemna tudi cena?

Porshe Macan Turbo

Ko malce popustiš plin lepo "zagrgra" kot Jaguar F-Type, vendar ne v taki razsežnosti.

Porshe 911 Carrera

Starodobniki ti pokažeje tiste prvinske občutke vožnje, na katero so bili navajeni naši starši in stari starši.

Thursday 28 August 2014

Mazda 6

Idrijska čipka in japonska Mazda. Na prvi pogled  nimata sicer nič skupnega, razen lanskoletnega obiska japonskega princa in princese, ki sta si v Idriji ogledala Čipkarsko šolo in grad Gewerkenegg. Vsaka zgodba pa ima vedno nek globlji pomen.


Idrijska čipka je ime dobila po mestu Idrija, najstarejšem slovenskem čipkarskem središču in je tako pomemben del slovenske kulturne dediščine. Izdelovanje čipke se je v Idriji pričelo proti koncu 17. stoletja, ko je v Idriji zacvetelo rudarjenje. Medtem, ko so rudarji izkopavali rudo in tako pridobivali živo srebro, so njihove žene skrbele za dom in se ukvarjale s klekljanjem čipk. Založniki, ki so se ukvarjali s prodajo čipk, so klekljaricam priskrbeli potrebni material za izdelavo, nato pa so te čipke poceni odkupili ali zamenjali za drugo trgovsko blago. Manjši del zaslužka od prodaje je pripadel tudi klekljaricam, ki so s svojim delom rudarskim družinam stoletja zagotavljale skromen, ampak pomemben del zaslužka. 


To izjemno ročno delo zaznamujejo različne tehnike klekljanja, ki so se z leti dopolnjevale in plemenitile. Najznačilnejša tehnika idrijske čipke je "ris", ki se tradicionalno izdeluje s šestimi do osmimi pari klekljev. Samo tehniko "ris" pa lahko razdelimo na "široki in ozki ris", kjer je slednji imenovan tudi idrijski ris. Čipke so včasih uporabljali predvsem kot okrasje oblačil in tekstilne opreme, največji porabnik čipk pa je bila Cerkev, ki je čipke uporabljala predvsem pri krasitvi cerkevene opreme. Danes se čipke uporablja za osebno, poslovno in protokolarno obdarovanje, modne čipkaste dodatke kot so uhani, ogrlice in zapestnice pa je moč najti v garderobi marsikatere sodobne gospodične.


Klekljanje je obrt in umetnost hkrati. Obrt zato, ker se je tega mogoče naučiti, obstajajo določena pravila in ker le utečenost, spretnost in izkušenost pripeljejo do želenega dosežka. V sklop umetnosti pa lahko uvrstimo njen svojevrsten pečat. Idrijska čipka tako izžareva dragocenost, kvaliteto ter individualen pristop. Kje lahko potegnemo vzporednice z Mazdo?


Zlagal bi se, če bi rekel, da je bilo to težko. Z novo Mazdo 6 nisem imel težjega dela pri iskanju teh lastnosti, ker so svojo pot začrtali skrbno in natančno. Poleg "CX petke" se lahko nova šestica postavi na najvišjo polico pri Mazdinem izboru. Kljub temu, da se je na testu znašla s srednjim paketom opreme (Attraction) je imela vse in še več, kar si lahko želimo. Vsaka Mazda sicer predstavlja kvaliteto, tehnično dovršenost in pozornost do podrobnosti, pri Mazdi 6 pa je vse to le še toliko bolj izrazito.


Tvoj pogled si zasluži že z njenim dolgim nosom in skrivnostno radovednimi žarometi, ki so ob kombinaciji s ksenonom prava paša za oči. Pri Mazdi sicer težko izbereš napačno barvo, vseeno pa najmanj zgrešiš z modro ali rdečo. Bela se je v zadnjih nekaj letih na žalost precej razširila. Testno Mazdo poganja 2.2 litrski dizelski motor, ki s 150 konjiči kar lepo brzi po naših slabo vzdrževanih cestah. Do tiste optimalne oziroma željene hitrosti pa smo prišli s pomočjo šeststopenjskega ročnega menjalnika. Šestica pokaže svojo živahno plat bolj proti 2000 obratom, kar za karavansko izvedbo sploh ni slabo.


Zunanje linije so si najbolj podobne z Mazdo 3 in jih na deleč lahko kar hitro zamešaš, vsaj njun sprednji del, kmalu pa se pokaže njuna prava razlika, dolžina. Že prej omenjeni ksenonski žarometi imajo tudi funkcijo prilagajanja zavoju. Kljub temu, da sem na to bil navajen že iz trojke, me še vedno impresionira. Pri nočni vožnji imaš občutek, kakor bi snop žarometov sledil tvojemu pogledu na cesto in v mrtvi del zavoja. Resnično neverjetno doživetje. Kakor sprednji del Mazde, tudi zadaj ni nič kaj diskretna z dvojnim zaključkom izpušne cevi. Mazda 6 ti da vedeti, da je pripravljena tudi na kakšne bolj dinamične podvige. Še vedno pa je to v prvi vrsti družinski avto.



Notranjost nove šestice je v primerjavi s prejšnjo resnično bolj enostavna in hkrati prestižna. Za tiste z malo bolj zahtevnim okusom je še vedno na voljo nadgradnja paketa Attraction in sicer Revolution ter Revolution SD. Vsi elementi so lepo razporejeni, kot se za avto višjega razreda spodobi. Najdemo jih tudi pri ostalih Mazdah, mogoče pa kakšna malenkost spominja na druge znamke.



Za popolno udobje poskrbijo udobni sedeži, tako spredaj kot zadaj. Omenim lahko le to, da niso najbolj primerni za kakšno hitrejšo vožnjo po ovinkasti cesti. V ledvenem delu nudijo sicer odlično oporo, malce slabše pa je ravno pri nogah. V ta namen bi bilo lepo videti bolj športno izvedenko šestice, MPS, za katero s težkim srcem rečem, da bi bila primerna za naš (pre)majhen trg. Avto ima ogromno elektronike in uporabnih pripomočkov za razvajanje. Ena izmed takih je zagotovo gretje sprednjih sedežev, ki v zimskih dneh poskrbijo za našo zadnjo plat. No sicer pa kakršno je trenutno vreme, očitno tudi v “poletnih” mesecih. 



Na tehnološkem področju bi izpostavil tudi asistenčne sisteme, ki pomagajo vozniku med samo vožnjo. Pri tem paketu opreme dobite sistem za nadzor mrtvega kota, ki je v času testne vožnje deloval brezhibno, sistem za ohranjanje smeri na voznem pasu se najbolje počuti na avtocestah ter standardni parkirni senzorji, ki grafično prikažejo ovire spredaj in zadaj. Malce nadgradnje pa bo potreboval sistem za samodejno preklapljanje med dolgimi in zasenčenimi lučmi. To sicer lahko posplošim na vse znamke, saj jih včasih še vedno zmede večje število prometnih znakov ali pa ne zaznajo spredaj vozečega vozila.



Ja tale šestica ima kar lep delež standardne dodatne opreme in si kaj več že res težko želiš. Tudi potniki na zadnji klopi niso prikrajšani za udobje, saj je dovolj prostora pri kolenih in glavi, za svež zrak pa poskrbijo še zračniki. Za večjo diskretnost poleg udobja poskrbijo tudi tovarniško zatemnjena stekla. Nekaj besed lahko namenim še prtljažnemu prostoru, ki je v primerjavi s konkurenco majhen (522 l). Res je, da ima tudi “skriti” predal, vendar bi vseeno pričakoval malce več za tako “ladjo”.


Najbolj me je veselilo upravljanje z večfunkcijskim barvnim zaslonom, ki deluje tudi na dotik. Omogoča ti prostoročno telefoniranje, prebiranje in pošiljanje SMS sporočil ter nastavljanje radia. Pri boljšem paketu opreme je vključena še navigacijska naprava. Za še lažje upravljanje si lahko voznik pomaga z multifunkcijskim volanom, sovoznik pa lahko iste funkcije upravlja z vrtljivim gumobm ob ročnem menjalniku.



Na račun prebiranja SMS sporočil je bilo kar precej smeha, ko ti nekdo v sporočilu pošlje besedilo pesmi. V funkciji lahko tako izbereš, da ti sporočilo prebere robotska gospodična, ta pa se ne zaveda da “poje” korejsko uspešnico Gangnam style. Mazda 6 res poskrbi za zvrhan koš zabave.



Glede na to, da se čipke vedno bolj uporablja kot modni dodatek me zanima, kdaj se bo tega poslužil tudi avtomobilski imperij in bodo s tem kupcem ponudili višjo raven prestiža in unikatnosti. Mogoče bomo kdaj zagledali našo idrijsko čipko tudi na vzglavnikih, vratnih oblogah ali pa celo na armaturni plošči. Človeška domišljija ne pozna meja in kaj kmalu se lahko zgodi, da kdo “ukrade” to idejo.



Vožnja je za Mazdo 6 kot se spodobi, ne preveč trda in ne preveč mehka. To je odličen kompromis za naše ceste, saj tako zagotavlja udobje na daljših relacijah in luknjastih cestah, na račun pa pridejo tudi tisti, ki radi stopijo na plin. V zahvalo SkyActiv tehnologiji se lahko pohvali tudi z nizko porabo, ki ob povsem normalni vožnji brez problema znaša 5 l/100 km. Pri malce bolj športni vožnji se seveda povzpne na 6,2 l/100 km, kar je za karavana z 2.2 litrskim dizelskim motorjem res fantastična številka. Ko ti Mazda postavi tako visoke standarde v opremi, je res težko izbrati kaj nižjega. Proizvajalci avtomobilov nam vsako leto predstavijo kakšne novosti, s katerimi nas prepričajo v njihovo nujnost.


S pojmom idrijska čipka je že stoletja povezan sloves, kvaliteta in uveljavljen ugled. Mazda s svojimi inovativnimi modeli pridno hodi po teh stopinjah in je resnično na pravi poti. Z zanimanjen lahko pričakujemo prihod nove najmanjše Mazde in povsem svežega kabrioleta.

Avtor: Primož Makuc
Fotografija: Damjan Makuc
Več fotografij na Facebook strani Cestni dirkač

Monday 11 August 2014

Renault Clio RS

Tokrat me je pot zanesla v Francijo, sicer le v prenesenem pomenu besede. Nekdo izmed bralcev mi je za spremembo zaupal 198 konjsko različico Clia prejšnje generacije, ki so ga izpopolnili pri športnem oddelku Renault Sport. Pri Cliu RS se vidi, da tile fantje obvladajo in znajo delati dirkalne avtomobile.


V prostem času večkrat slišim o zmogljivostih nabritega Clia, mene pa nikoli ni ravno impresioniral. To je bilo najbrž zaradi tega, ker z njim še nisem imel bližnjega srečanja. No, tokrat se je to spremenilo in mi kaj hitro zmešal glavo. Pa to ni bilo zaradi vrtoglave vožnje.


Clio RS se zanaša na svoj dvolitrski bencinski motor, ki brez pomoči turbine razvije 145 kW oziroma 198 atmosferskih konj. To seveda ni njegova edina lastnost, ki ga naredi tako zaželjenega in posebnega. Opremljen je tudi z izjemno trdim podvozjem. Tukaj ne govorim o običajni trdoti normalnega športnega vozila. Gre še za stopnjo višje. Kako je šele pri pravih dirkalnikih?


Testni Clio ima standardno RS opremo, na katero med vožnjo kaj hitro pozabiš. Zunanjost se od navadnega Clia razlikuje po malce optično širšem sprednjem in zadnjem delu. Med njima še najbolj izstopa zadnji del, ki se bohoti z difuzorjem in strešnim spojlerjem. Izpušni cevi sta sicer kar dobro skriti na vsak strani difuzorja, ki pa še vedno poskrbita za pravo doživetje pri visokih obratih. Obut je v 17 colske črne superge, ki še dodatno potrdijo njegovo športnost.


Na sprednjem delu pod zunanjimi ogledali opazimo tudi "škrge", ki tokrat nimajo le vizualne vloge ampak realno poskrbijo za hlajenje Brembovih zavor. Ja, že serijsko ima zavorni sistem podjetja Brembo. Pri nočni vožnji ti družbo delajo tudi ksenonsko zasenčeni žarometi. Vse za športni videz.


Notranjost je tipično športna, brez odvečnih komand in dodatkov. Vseeno je bogata, da se le ne bi narobe razumeli. Presenetili sta me izredno kratki ročici za preklapljanje žarometov in brisalcev. Takoj zraven ročice za brisalce so skrbno namestili tudi "bližnjico" za nastavitve radia, ki nikakor ne moti samega poteka vožnje. Kdo pa sicer potrebuje radio pri takem zvoku motorja?


Seveda ima tudi tempomat, katerega vklopiš s pritiskom na gumb, ki se nahaja pri stikalih za nastavitev osvetlitve števca, omejevalnika hitrosti ter vklop/izklop ESP-ja. Mogoče je le ta malce preveč skrit, vseeno pa z nadaljnjimi nastavitvami glede hitrosti upravljaš na volanu. Clio RS poleg vseh dodatnih elementov ni prikrajšan glede avtomatske klimatske naprave.


Za dober oprijem na zavitih cestah poskrbijo školjkasti sedeži, glede zadnjih pa lahko rečem, da je isto kot pri vsakem trivratnem vozilu. Avto je tako bolj namenjen užitkom v dvoje, ker na zadnjih sedežih ni ravno razkošno.  Seveda to ni tipično družinsko vozilo ali bolje rečeno, kot drugo vozilo pri hiši.


Vožnja z njim je resnično posebna, ker te pripelje prav na rob dirkaških užitkov. Vse to si prisluži s svojo močjo, popolno lego in brutalnim zvokom motorja. Če želiš, da pokaže kremplje, to naredi bolj proti območju 7000 obratov. Glasen pa je na žalost tudi na avtocestah, kjer v šesti prestavi gruli že pri 120 km/h. Clio RS ni najboljša izbira za takšne relacije, je pa popolna izbira za naše kraje in ceste. Tudi poraba je bila glede na njegove zmogljivosti in naše zahteve precej normalna in sicer 10,5 l/100 km. Če je komu to preveč, naj se hitro odloči za nakup varčnega dizla.


Tak avto potrebuje posebno pozornost, in resnično ni primeren za vsakogar. Že slaba ura vožnje ti lahko požene lepo porcijo adrenalina in pri tem moraš vseeno ohraniti trezno glavo. Clio RS ima res neverjetne vozne sposobnosti in ti v momentu pričara nasmeh na usta. To se sicer pri meni zgodi skoraj pri vsakem testnem vozilu, vseeno pa že dolgo časa nisem doživel tega, kar mi je ponudil tale mali dirkač. Lahko bi celo rekel, da gre za pravega cestnega dirkača. Vseeno pa bom še naprej iskal kandidate.


Na koncu bi se le zahvalil za to priložnost, saj bom od zdaj naprej drugače gledal na RS svet. Kljub temu, da gre za starejši model Clia, ti ponudi vse kar nekateri šele pridobivajo. Komaj čakam, da se spet zapeljem z njim.

Avtor: Primož Makuc
Fotografija: Damjan Makuc
Več fotografij na Facebook strani Cestni dirkač



Deli

Twitter Delicious Facebook Digg Stumbleupon Favorites More